1.
Vezilke, kazi kako da se rodi
prosta i stroga makedonska pesna
od ova srce sto so sebe vodi
razgovor noken vo trevoga besna?
- Dva konca paraj od srceto, dragi,
edniot crn e, a drugiot crven,
edniot budi mornicavi tagi,
drugiot kopnez i svetol i strven.
Pa so niv vezi ednolicna niza,
pesna od kopnez i pesna od maka,
ko jas sto vezam na lenena riza
rakav za bela nevestinska raka.
Sudbinsko nesto se plelo za veka
od dvete niski, dva sozvucni zbora,
ednata budi temnica sto streka,
drugata budi vkrvavena zora.
2.
Vezilke, kreni navedena lika,
pogledaj v nebo vo pretpladne zlatno:
se sari tamu i cudesna blika
tvojata vezba na sinoto platno.
Za tebe nema ni veceren zapad,
ti - morno oko na trepetna srna.
dve boi tamu ti gorat i kapat,
dve sarki tvoi - crvena i crna.
Zar ne se plasis jarkosta nivna,
i najmil spomen deka ke ti zgasat?
Zosto se gubis, ti stroga, ti divna,
dnite ti minat, prokobi se glasat.
- I najmil spomen sto v dusa mi blesna
se gasi od niv ko cveke bez boja.
No ti sto lovis zvuk na cudna pesna,
ti si ja kaza sudbinata svoja.
